Boris Pahor

Slovenski tržaški pisatelj Boris Pahor (1913–2022)  v svojem obsežnem opusu, ki vključuje tako umetniško pripovedništvo (novelo, roman), dnevniško-esejistične zapise in memoare kot nadvse zajetno pisemsko korespondenco, vseskozi, vztrajno in trmasto, bodisi prvoosebno bodisi skozi pripovedovalca ali književne osebe, izraža in prikazuje svoje videnje, doživljanje in dojemanje sveta, s čimer daje občutek nenehne (duhovne) navzočnosti svoje osebe.

Zato lahko rečemo, da se skozi njegovo pisanje (samo)oblikuje tudi njegova individualna identiteta avtorja, na katero se veže izjemno pomembna skupnostna identiteta, ki je bila v času Pahorjevo mladost zaznamujočega fašizma ogrožena. Čeprav so malone vse objave in korespondenca iz časa po drugi svetovni vojni, pa je pričevanjska vsebina Pahorjevih del širša, saj bodisi eksplicitno tematizira bodisi implicitno vsebuje dejavno skrb za usodo rojakov in jasno predstavo o njihovi poti skozi zgodovino. Še posebej to velja za razumevanje položaja Slovencev v Trstu, ki so v 19. stoletju doživeli nagel vzpon, italijanska zasedba 1918 pa jim je onemogočila nadaljno rast. Obdobje fašistične diktature je bilo celo usmerjeno k popolnemu izničenju Slovencev v Trstu in na Primorskem. Dogajanje po kapitulaciji Italije in drugi svetovni vojni je zapletlo odnose med Slovenci samimi; iz Ljubljane je bil na Primorsko »uvožen« državljanski spopad, medtem ko je hladna vojna zarezala nove duhovne in stvarne ločnice.

Pahor jih je v svoji književni republiki skušal preseči, vendar so ga ovirali ukrepi oblasti v Sloveniji. Razumevanje položaja Trsta in Slovencev v njem je takó bistveno vplivalo na pisateljevo individualno in zgodovinsko zavest ter spodbudilo etično zavezanost k izrekanju resnice, pričevanjski angažma, »posvečeno« služenje ogroženi narodni skupnosti in človečnosti. Prav tako pa ga je trajno zavezalo h kritičnemu spremljanju in ozaveščanju lastne prisotnosti in kulturnih, političnih, socialnih idr. sprememb v družbi.